Grajsko poslopje spada med najobsežnejše fevdalne komplekse na Slovenskem. Ozemlje okrog današnjega Gradu je vključil v madžarsko državo kralj Bela III. in ga leta 1183 podaril cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Kmalu je prešlo v last različnih madžarskih fevdalnih rodbin, ki so nepretrgoma gospodarile na območju od Grada, tedanje Gornje Lendave, pa vse do Murske Sobote.
Grad je sezidal viteški red templarjev. Templarji so tu gospodarili v času križarskih vojn. Leta 1208 je posest dobil v fevd grof Andrej iz Vasvarja, ki je to posest znatno razširil. Med leti 1269/70 do 1275 so si posest prilasti Čehi Otokarja II. Po letu 1275 pa je prešla v last rodbine Amade (tudi Omode), ki so bili lastniki vse do izumrtja veje leta 1357. V letih 1309 in 1327 je omenjena rodbina Amade v boju z Gissingovci. Posebej je znan grof Nikolaj Amadejec, ki je bil nekaj časa tudi slavonski ban in je vodil boje pri Hodošu leta 1327. Verjetno zaradi vojnih zaslug je Nikolaj Amadejec, gornjelendavski zemljiški gospod, dobil za nekaj časa v upravo tudi soboško gospoščino. Leta 1365 je posest z graščino prišla v last fevdalne rodbine Szechy, ki je stolovala tukaj cela tri stoletja. Szechyji so v 16. stoletju vneto razširjali protestantizem. Po izumrtju leta 1684 jo je nasledila rodbina Batthyany, nato Szapary in Szechenyi, ki so bili tu vse do konca 1. svetovne vojne. Med obema vojnama je bil takrat še dobro ohranjen in s številnimi umetninami opremljen grad last Geze Hartnerja, veleposestnika iz Murske Sobote. Leta 1945 je bil grad v zaključnih bojih opustošen in izropan. Po 2. svetovni vojni je bila v njem nastanjena sovjetska vojska, nato pa so stavbo nacionalizirali. Nekaj časa so v gradu bili upravni prostori (krajevni urad, policija, občina, kmetijska zadruga, predvojaška vzgoja), v njem pa se je naselilo tudi nekaj prebivalcev. Leta po vojni so bila usodna za grajsko opremo, pa tudi njegovi mogočni zidovi so bili prepuščeni propadanju.
Grad je prava posebnost, saj nas najprej preseneti nenavadna oblika notranjega dvorišča z višjim zahodnim in nižjim vzhodnim nivojem, kar je posledica oblike grajskega hriba. Grajsko dvorišče, ki ga obdajajo stolpaste arkade, obkroža peterokotni tloris obodnih traktov, ki sežejo ponekod v prvo, ponekod pa v drugo nadstropje. Čeprav se v zasnovi skrivajo elementi srednjeveškega grajskega jedra, kaže danes celota baročno podobo iz 17. stoletja. Med njo so vpleteni tudi deli iz 16. in 18. stoletja (1751), kar velja posebej za kapelo z razgibano streho in za zvonik.
V gradu so ogromne kleti in ječe. Celota je obsegala velik vrt pred gradom z dvema ribnikoma, ki sta služila za dopolnitev udobja grajske gospode. Znotraj grajskega obzidja je s ploščo zavarovan globok vodnjak, ki je bil posebno dragocen v času napadov, saj je bilo poslopje sezidano tudi zaradi obrambnih potreb. Vodnjak je vklesan v živo skalo. Najpomembnejši in najlepši del gradu je bila jugozahodna stran, kjer je bil stanovanjski del s stekleno teraso, pred njo pa lep cvetlični vrt z ribnikom in vodnjakom, ki še danes stoji.Zadnje dozidave so bile opravljene po prenehanju raznih nemirov in turških vpadov. Zemljiški gospodje so si začeli postavljati udobnejša domovanja, da bi bilo življenje prijetnejše. Gradovi so se spreminjali v upravna, sodna in gospodarska središča ter v zabavišča in lovna območja.
To velja tudi za ta grad, ki so ga zaradi tega tudi primerno uredili. V 18. stoletju je nastal sklenjen obod poligonalnega tlorisa, ki ga sestavljajo trakti z dvema ali tremi etažami. Z notranje strani jih skoraj v celoti obdajajo arkadni hodniki, oprti na masivne slope.
Hodnike prekrivajo križnorebrasti oboki. V odličnejše grajske prostore v južnem traktu je vodilo zavito stopnišče v južnem traktu ob glavnem portalu.V 19. stoletju so uredili notranje dvorišče v cvetlični vrt, v jugozahodnem delu pa so si uredili nadstropni loži (steklena terasa), s katerih so uživali v sončnem popoldnevu in v razgledu na cvetlični vrt, ribnik in urejen angleški park.
V grajskem parku so stari tulipanovci med najstarejšimi v Sloveniji, značilne pa so tudi rdeče bukve, rdeči hrasti, gledičevke, sofore, platane in druga drevesa, ki jih lahko občudujemo še danes.Grajska oprema je bila po 2. svetovni vojni uničena ali izropana. O opremi in namembnosti gradu pričajo le redki stari zapisi v kronikah in urbarjih. Leta 1541, ko je bil grad v lasti Margarete Szechy, je nastal gospoščinski urbar z opisom grajske stavbe. Vsi zunanji zidovi so bili utrjeni, medsebojno povezani, obdajal pa jih je utrjen zemeljski nasip, ki ga je varovala straža.
V urbarju so opisani grajski prostori in inventar orožja: puščice, ščiti, bakle, čelade, okovi, cepci, svedri, sedla za težko vprego, drugo osebno orožje, ognjeno orožje, topiči, možnarji, topovske krogle, sodi smodnika in žvepla, preko šesto sulic ipd. V zgornjem stolpu je bila opazovalnica, v bližini pa mostovž, povezan s prostorom, kjer se je sprehajala nočna straža. Omenjeni so tudi prostori, kapela, vrtovi in ribniki.
Kljub temu, da je bil grad utrjena in zavarovana utrdba, so ga leta 1515 zajeli uporni kmetje, leta 1549 so ga izropali uporni tlačani, leta 1605 in 1616 knežji uporniki, leta 1685 pa so ga oplenili Turki, ki so leta 1688 močno prizadeli in oropali tudi naselje pod gradom.Na prehodu v 18. stoletje so se razmere na tem nemirnem območju umirile, plemiči so začeli trdnjave spreminjati v udobne rezidence, na varnost pa še vedno niso pozabili. Tako so na opazovalnem stolpu trikrat zatrobili v rog, če se je kdo bližal gradu. Mogočna grajska vrata so čuvali stražarji. Ti so prišleka sprejeli in ga odvedli v grajske prostore. O veliki vlogi gornjelendavske gospoščine priča podatek, da je imela leta 1743 kar pet pisarjev in nadpisarja.
Odnos grajske gospode do podložnih kmetov je bil različen. V splošnem so z njimi slabo ravnali, zato so se ljudje izogibali grajskega zidovja. Če je imel podložnik prošnjo do grajskega gospoda, jo je moral najprej oddati valptu, ta pa jo je predložil tajniku pisarne. Od njega je prošnja romala k dežurnemu pisarju, od tu h glavnemu pisarju in šele ta je z vsebino seznanil grajskega gospoda, ki je najpogosteje sam odločil o prošnji. Prošnje so romale počasi od rok do rok ter bile večinoma negativno rešene.
Grad je imel grajsko kapelo, v kateri so občasno opravljali verske obrede. Tu je opravljal svoje prvo duhovniško poslanstvo tudi pisec slovenskih nabožnih knjig Mikloš Küzmič, doma iz Dolnjih Slaveč. Bil je tudi dekan pokrajine med Muro in Rabo. Prevedel je nekatere evangelije v pokrajinsko narečje (v prekmurščino), napisal dva abecednika in pet šolskih knjig. Bil je prvi prekmurski rimokatoliški pisatelj, katerega knjige so bile v rabi v šolah vse do leta 1868. Tu je deloval tudi drugi zbiratelj narodnega gradiva Jožef Košič in drugi.
Danes se grad obnavlja s pomočjo programa Phare. V grajskih prostorih se nahaja sedež Krajinskega parka Goričko in Informacijski center krajinskega parka treh dežel.
V vzhodnem traktu gradu se nahajajo prostori in pisarne Krajinskega parka, v pritličnem delu pa so predstavljene delavnice domače obrti in prostori, ki služijo predstavljanju parka in lokalnih posebnosti. Med predstavljenimi domačimi obrtmi lahko obiskovalci vidijo črno kuhinjo z odprtim ognjiščem, žganjekuho, zeliščarstvo, tkalnico, kovačnico ter lončarsko in kolarsko delavnico.
V gradu se nahaja v obnovljenih sobanah poročna dvorana, kjer se že nekaj let pari poročajo in obnavljajo svoje zaobljube, v novih obnovljenih prostorih pa bo ponovno nameščena tudi muzejska zbirka predmetov z gradu in okolice, ki je bila urejena v letu 1972 (muzej sta takrat v kapeli uredila Franček Štefanec in Jože Rituper, danes pa je nekaj predmetov razstavljenih v delavnicah domačih obrti, ostali predmeti pa bodo v prihodnosti spet zbrani in urejeni v muzejski zbirki).
.jpg.jpg)
